FACEBOOK ZAPIS
ravno sedaj, ko se trudim, da sinček poje jajce do konca, in že sedaj premišljujem, kaj mu bom dala za kosilo in večerjo, da bo dobil najboljše, kar se da. Pa da dobi dovolj svežega zraka vsaj dvakrat na dan in čista oblačila in dovolj igre …
Kako bi mamice svojim otrokom dale vse in odtrgale sebi zadnji košček, samo da on dobi najboljše. Res smo bojevnice v pravem smislu. Pa vendar vseeno razmišljam, kako večina mamic za voljo otroka sebe tako izpusti, tako izgubi stik s seboj.
Kot da ona ni več pomembna na tem svetu
Otroku kuha in pripravlja hrano petkrat na dan, bere in premišljuje, kaj bo otrok jedel, da bo le zdrav. Da ne bo preveč slano ali sladkano. Na trgu se stokrat prepriča, če je bučka slučajno italjanska in ne domača. Medtem ko sama na hitro poje, kar ji pride pod roko, po navadi hitro hrano ali piškote, da le dobi nekaj za pod zob.
Otroka vključi v vse možne športne dejavnosti, v želji da bo zdrav, športen, aktiven, da bo imel lepo prihodnost, bo motoričen, po možnosti vrhunski športnik. Z aktivnostjo začne že ko je star 3 mesece, se veseli vsakega novega premika. Se obremenjuje, ker pri devetih mesecih še ne kobaca, od prijateljice pa že 2 meseca stoji na nogah. Medtem, ko si sama ne vzame niti 30 minut za svoje telo, da bo močno in brez bolečin, da bo lahko počepnila stokrat na dan. Da bo telo funkcioniralo brezhibno kot najstniško in ne kot ostarelo.
Vse mamice sprašujem … Je on res toliko več vreden kot ve?
Zakaj delate takšne razlike med seboj in otrokom? Je on res toliko več vreden kot ve? Ja, on je VSE, razumem, tudi sama bi zanj naredila VSE. Vendar, če zase ne bom naredila ničesar, mu bom dala ta zgled tudi za takrat, ko bo starejši. On se bo zgledoval po meni, on me bo kopiral. Če bom hodila živčna po hiši, bo tudi on hodil živčen po hiši.
Če pa si bom vzela uro na dan zase, da bom šla telovadit, bo šel pri 30-ih tudi on. Če bom sama dala vse zato, da bomo vsi jedli zdravo, sveže in umirjeno, bo pri 30-ih tudi on počel isto za svojo družino in ne bo končal s telovadbo že v osnovni šoli, ko mu ne bo potrebno več hoditi na košarko. Samo zato, ker smo mi tako hoteli. Ampak bo hotel, premagati mamico pri teku in atija pri košarki tudi pri 15-ih.
Otroci so naše zrcalo in so vedno zvesto posnemali svoje starše …
Sheraj ce mislis, da je res tako 
🙂