Tabu tema: Spontani splav

Takoj sem vedela, brez testa. Apetit za celo vas, slabost in utrujenost takšne kot nisem poznala, so bili več kot očiti znaki. Vseeno sem naredila test, čeprav sem vedla. Dve črtnici. Vsi dvomi, a bi imela šeenega, pa tako super je z enim, vstajanje, neprespane noči, si res želim, zobje, nič prostega časa, pa končno sva prišla kot partnerja malo skupaj … Vsi ti dvomi so se v trenutku razbinili.  V trenutku, je bilo vse na pravem mestu.  Razen slabega počutja celotnega telesa.

Tudi, če sem si govorila, da v drugo  ne bom vsak teden googlala kako velik je plod, si delala črtic koliko tedov sem noseča. EEH ja bila sem tipična noseča obsedenka 🙂

Lan pa kot da bi vedel, me je tisti čas spraševal kdaj bomo dobili dojenčka in 100x sem se morala ugrizniti v jezik, da mu nebi zakričala od veselja, da kmalu.

Kljub slabemu počutju sva  šla z Lanom s starši na dopust. Tretji dan sem opazila malo krvi, zamahnila z roko, ker sem tudi v prvi nosečnosti krvavela…(ampak tisti občutek). zvečer krvi ni bilo več, tako da sem si oddahnila, saj to pomeni, da verjetno nič ni. Naslednji dan pa spet. Eh sem rekla, grem pogledati kaj to je, če na Hvaru sploh dela kakšen ginekolog, oziroma, če ni gužve v čakalnici potem grem, drugače ne. In res zdravnik čaka samo name in mi že v naslednjih 10 minutah pove, da ne sliši utripa. To izgleda tako, da ležiš na postelji, zdravnik strmi v ekran, premika UZ, ti ga skeniraš in hrepeniš po vsaj eni mimiki njegovega obraza, ki bo nakazovala dobre novice, minuta se vleče kot ura. Kameno lice je povedalo vse. Žao mi je gospodžo, ovdje nema utripa. Tega momenta ne znam opisat. Vem samo, da sem si govorila, naj me nekdo zbudi, šla sem iz svojega telesa. Kako? Pa Saj sem šla sem samo zato, da bom na dopustu mirna in ne zato, da se bo vse končalo?? Sutra ididte u SPlit bla bla bla…nič nisem slišala. Doktor je še Nekaj nergal, ker ni imel sestre in ni znal z evropsko kartico, vsaj 20 minut je preklinjal računalnik, v meni pa nuja po tem, da bi se zjokala pa se nisem, ker je bil on živčen zaradi birokracije, ne spodobi se jokat, če ima pa on težave. Takoj za tem sem laufala ven, se skrila v grmovje, se na htrio olajšala z jokom, sporočila novico in šla v apartma. Ko sem zagledala mamo in Lana sem se spet zjokala in potem iskala rešitve. Po nasvetu doktorja iz Postojnske porodišnice, sem šla še isti dan domov in naslednji dan na čičšenje s tabletko.

In tukaj se zgodba začne. Si statistika, si ena izmed veliko velko žesnk, ki doživi splav. Statistika je ogromna in  vem kako velik je odstotek. Veliko mojih kolegic je imelo splav in meni se statistika zdi večja od 25%.  Nisem bila tako žalostna, oz nisem si dovolila biti žalostna, saj moja izkušnja ni tako tragična kot druge. Zgodilo se je na začetku in vse je potekalo brez zapletov. Ko prideš v bolnišnico, te tretirajo kot bi se ti zlomil noht, smejejo se, o sočutju ne duha ne sluha, saj to je vendar normalno, si le ena od mnogih, ki jih kot po tekočem traku obdelajo, vstavijo ti tabletko, počakajo, da se zviješ od bolečin, greš na wc, ponudijo ti tableto proti bolečinam in adijo. Razumem, to je le postopek in nimajo časa za razlago, mogoče kakšno lepšo besdo od “niste naročena, kaj počnete tukaj”? Aja spet splav. zavijanje oči…

Ta cel postopek, ti da očutek, da to sploh ni problem. To je “zlomljen noht” in verjamem, da je bila kakšna punca, kdaj res bolj nesrečna od okrušenega nohta, ker je ravno dala zadjo žepnino za nov gelish, kot jaz v tistem momentu. Ker nisem imela pravice. KEr to je samo spalv, še en izmed tisočih tisti dan.

Pa vendar, bila sem noseča, zame je otrok obstajal, bil bi 4., ki bi z nami jedel kosilo, tretji vnuk in brat/sestra mojemu sinu, ampak nisem si pustila biti žalostna. Noben me po tem dogodku ni več vprašal, temi se izogibamo. Ni bil usojen, bo pa v drugo. Konec debate. Si ok sedaj? Ja super sem, ni bil usojen. Vse emocije potlačimo in ponavljamo besede doktorjev.

Noben od bližnjih se ne zaveda, kaj pomeni nosečnost in izguba le-te. Noben. To pomeni za žensko čisto nova reorganizacija prihodnosti. V 8 tednih ima ženska v glavi toliko novega, splanirano prihodnost, veselje, predstavljanje prihajajočih dogodkov in v razmaku dveh ur vse to izhlapi. Noben, niti partner ne ve kaj pomeni to za žensko, ki izgubi otroka. To ni skupek celic ampak je cela tvoja prihodnost.

VSI vsi imamo svoje probleme in vsak problem šteje. Vsak ima pravico do izražanja čustev in misii, ki se mu porajajo in se ob temu zjočemo ali smejimo. Če misliš, da je tvoja situacjo vredna – potem tudi je. In vso pravico imaš, da čutiš vse emocije, ki se ti ob tem porajajo. Samo ti veš, kako se počutiš. Partner, mama, prijateljica lahko samo sklepajo. Ti veš kaj nosiš v sebi. Takrat sem prvič v življenju šla k psihologu. Pa ne zato ker sem bila slabe volje, iskreno sem občutke tako potlačila, da sem bila srečna. Rekla mi je naj napišem, naj ozavestim celo zgodbo in naj čutim vse kar se čutiti da, to sem tudi naredila in sedaj delim s svetom, ker vem, da bo to pomagalo meni in drugim. Nikakor ne zato ker hočem pomilovnje, prosim nočem komentarjev v stilu smiliš se mi, saj bo v drugo ratalo… :). Čeprav očitno še nisem dala vsega ven, ker sem med pisanjem tega zapisa zmočila celo tipkovnico 🙂

Zakaj pišem to? Prvič zaradi tega, ker je to res velika tabu tema. Sramota, o tem se še vedno šepeta, nekje v zaprtih krogih šiviljskih  koržkov. Punce ne vedo, da se to pogosto dogaja. Mislijo si, da so edine na tem svetu, potem doživijo še ignoranco v bolnišnici in svet se jim podre.

Ni razloga, da bi se o tem molčalo, zgodi se 1/4 nosečnic. Noben ni kriv, da se je to zgodilo, še najmanj pa ženska sama. Vse naredimo prav, ampak zgodi se.

Kot drugo  pustite si biti žalostne, ne glede na ignoranco okolice in zdravstva. To so težave in imajo svojo moč.

Tretje, ne drezajte v ljudi z vprašanji “ kaj pa vidva čakata, čas je za drugega”.? Ker nikoli ne veš, kaj je v ozadju.

in zadnje, to pišem zaradi tega, da se o tem spregovori in ne zaradi pomilovanja. Da pride  šepetanje iz kleti na površje.

Mogoče si ravno ti tista, ki si danes doživela to in ti bo moj zapis pomagal, da se razjokaš. Kjer koli, tudi pred zdravnikom, ali sestro, ki ima težave z računalnikom.

—————————————————

V istem času, ko sem zanosila, je na našem vrtu pognal grmiček in naredil popek, iz tega popka je nastal cvet in v istem času, ko je plodu prenehal biti srček so cvetu začeli odpadati listi in isti dan, ko sem se “spucala” se je cel posušil. Zanimivo. Slučaj? Ne vem.

Že dve zvezdici sem poslala v nebo. Vmes je pa nastal zame najbolj čudovit fant na svetu.